Spredaj prejme udarno silo, ki jo sprednji odbijač porazdeli na škatle za absorpcijo energije na obeh straneh in nato prenašajo v levo in desno sprednjo tirnico, nato pa na preostalo konstrukcijo telesa.
Na zadnji del vpliva udarna sila, udarna sila pa se zadnjega odbijača prenaša na škatlo za absorpcijo energije na obeh straneh, na levo in desno zadnjo tirnico in nato na druge konstrukcije telesa.
Odbijači z nizko močjo se lahko spopadejo z udarcem, medtem ko visoko trdni udarni odbijači igrajo vlogo prenosa sile, disperzije in puferiranja ter se končno prenašajo na druge strukture telesa, nato pa se zanašajo na moč telesne strukture, da se upirajo.
Amerika ne obravnava odbijača kot varnostna konfiguracija: IIHS v Ameriki ne obravnava odbijača kot varnostna konfiguracija, ampak kot dodatno opremo za zmanjšanje izgube trka z nizko hitrostjo. Zato testiranje odbijača temelji tudi na konceptu, kako zmanjšati stroške izgube in vzdrževanja. Obstajajo štiri vrste preskusov zrušenja odbijačev IIHS, ki so spredaj in zadnji preskusi čelnih zrušenja (hitrost 10km/h) ter preskusi sprednje in zadnje stranske nesreče (hitrost 5km/h).
