Zgodovinsko ozadje
V 19. stoletju, s hitrim razvojem kapitalizma, so kapitalisti na splošno kruto izkoriščali delavce s povečevanjem delovnega časa in intenzivnosti dela, da bi izvlekli več presežne vrednosti v iskanju dobička. Delavci so delali več kot 12 ur na dan, delovne razmere pa so bile zelo slabe.
Uvedba osemurnega delavnika
Po 19. stoletju, zlasti prek čartističnega gibanja, se obseg boja britanskega delavskega razreda širi. Junija 1847 je britanski parlament sprejel zakon o deseturnem delovniku. Leta 1856 so rudarji zlata v Melbournu v britanski Avstraliji izkoristili pomanjkanje delovne sile in se borili za osemurni delovnik. Po letu 1870 so si britanski delavci v nekaterih panogah izborili deveturni delovnik. Septembra 1866 je imela Prva internacionala svoj prvi kongres v Ženevi, kjer je na Marxov predlog »zakonska omejitev delovnega sistema prvi korak k intelektualnemu razvoju, telesni moči in končni osvoboditvi delavskega razreda« sprejela Resolucija »stremeti k osemurnemu delovniku«. Od takrat so se delavci v vseh državah borili proti kapitalistom za osemurni delavnik.
Ženevska konferenca Prve internacionale je leta 1866 predlagala slogan osemurnega delovnika. V boju mednarodnega proletariata za osemurni delovnik je ameriški delavski razred prevzel vodstvo. Ob koncu ameriške državljanske vojne v šestdesetih letih 19. stoletja so ameriški delavci jasno postavili slogan »boja za osemurni delovnik«. Slogan se je hitro razširil in pridobil velik vpliv.
Pod vodstvom ameriškega delavskega gibanja je leta 1867 šest zveznih držav sprejelo zakone, ki predpisujejo osemurni delavnik. Junija 1868 je ameriški kongres sprejel prvi zvezni zakon o osemurnem delovniku v ameriški zgodovini, s čimer je osemurni delovnik veljal za vladne uslužbence. Leta 1876 je vrhovno sodišče razveljavilo zvezni zakon o osemurnem delovniku.
1877 je bila prva nacionalna stavka v ameriški zgodovini. Delavski razred je šel na ulice, da bi vladi demonstriral izboljšanje delovnih in življenjskih pogojev ter zahteval krajši delovni čas in uvedbo osemurnega delovnika. Pod močnim pritiskom delavskega gibanja je bil ameriški kongres prisiljen sprejeti zakon o osemurnem delovniku, vendar je zakon sčasoma postal mrtva črka na papirju.
Po 1880-ih je boj za osemurni delavnik postal osrednja tema ameriškega delavskega gibanja. Leta 1882 so ameriški delavci predlagali, da bi prvi ponedeljek v septembru določili za dan uličnih demonstracij, in se za to neumorno borili. Leta 1884 je konvencija AFL odločila, da bo prvi ponedeljek v septembru nacionalni dan počitka za delavce. Čeprav ta odločitev ni bila neposredno povezana z bojem za osemurni delovnik, je dala zagon boju za osemurni delovnik. Kongres je moral sprejeti zakon, s katerim je prvi ponedeljek v septembru postal praznik dela. Decembra 1884 je AFL sprejela tudi zgodovinsko resolucijo, da bi spodbudila razvoj boja za osemurni delavnik: »Organizirani sindikati in federacije dela v Združenih državah in Kanadi so sklenili, da od maja 1, 1886, bo dan zakonitega dela osem ur, in priporočam vsem delavskim organizacijam v okrožju, da lahko spremenijo svoje prakse, da bodo v skladu s to resolucijo na omenjeni datum.«
Nadaljnji vzpon delavskega gibanja
Oktobra 1884 se je osem mednarodnih in nacionalnih delavskih skupin v Združenih državah in Kanadi zbralo v Chicagu v Združenih državah Amerike, da bi se borile za uresničitev »osemurnega delovnika« in se odločile za začetek širokega boja, in se odločil za splošno stavko 1. maja 1886, ki je kapitaliste prisilila k uvedbi osemurnega delovnika. Ameriški delavski razred po vsej državi je navdušeno podprl in se odzval, boju pa se je pridružilo na tisoče delavcev v mnogih mestih.
Odločitev AFL je naletela na navdušen odziv delavcev po vsej ZDA. Od leta 1886 je ameriški delavski razred organiziral demonstracije, stavke in bojkote, da bi prisilil delodajalce, da sprejmejo osemurni delavnik do 1. maja. Boj je dosegel vrhunec maja. 1. maja 1886 je 350.000 delavcev v Chicagu in drugih mestih v ZDA izvedlo splošno stavko in demonstracije, ki so zahtevale uvedbo 8-urnega delovnika in izboljšanje delovnih pogojev. Obvestilo Združenih delavcev o stavki je glasilo: »Vstanite, delavci Amerike! 1. maj 1886 odložite svoje orodje, odložite svoje delo, zaprite svoje tovarne in rudnike za en dan v letu. To je dan upora, ne prostega časa! Danes ni dan, ko bo sistem zasužnjevanja svetovnega dela predpisal opevani tiskovni predstavnik. To je dan, ko delavci sami sprejemajo zakone in imajo moč, da jih uveljavijo! … To je dan, ko začnem uživati v osmih urah dela, osmih urah počitka in osem urah lastnega nadzora.
Delavci so začeli stavkati in ohromili glavne industrije v ZDA. Vlaki so prenehali voziti, trgovine so bile zaprte, vsa skladišča pa zapečatena.
Toda ameriške oblasti so stavko zatrle, številni delavci so bili ubiti in aretirani, vsa država pa je bila pretresena. Ob široki podpori naprednega javnega mnenja v svetu in vztrajnem boju delavskega razreda po vsem svetu je ameriška vlada mesec dni pozneje končno napovedala uvedbo osemurnega delavnika, ameriško delavsko gibanje pa je dobilo začetni zmaga.
Ustanovitev 1. maja mednarodnega praznika dela
Julija 1889 je imela v Parizu kongres Druge internacionale, ki jo je vodil Engels. V spomin na "prvomajsko" stavko ameriških delavcev prikazuje "Delavci sveta, združite se!" Velika sila za spodbujanje boja delavcev v vseh državah za osemurni delovnik je na sestanku sprejela resolucijo, 1. maja 1890 so mednarodni delavci priredili parado in odločili, da 1. maj določijo za mednarodni dan Praznik dela, to je zdaj »1. maj mednarodni praznik dela«.
1. maja 1890 je delavski razred v Evropi in Združenih državah Amerike prevzel vodstvo na ulicah, da bi organiziral velike demonstracije in shode za boj za svoje legitimne pravice in interese. Od takrat naprej se bodo vsakič na ta dan delovni ljudje vseh držav sveta zbrali in paradirali, da bi proslavili.
Prvomajsko delavsko gibanje v Rusiji in Sovjetski zvezi
Po Engelsovi smrti avgusta 1895 so v drugi internacionali začeli prevladovati oportunisti, delavske stranke druge internacionale pa so se postopoma deformirale v buržoazne reformistične stranke. Po izbruhu prve svetovne vojne so voditelji teh strank še bolj odkrito izdali stvar proletarskega internacionalizma in socializma ter postali socialni šovinisti za imperialistično vojno. Pod sloganom »obramba domovine« brez sramu hujskajo delavce vseh držav, da se med seboj podivjajo med seboj v korist lastne buržoazije. Tako je organizacija Druge internacionale razpadla in prvi maj, simbol mednarodne proletarske solidarnosti, je bil odpravljen. Po koncu vojne so ti izdajalci zaradi vzpona proletarskega revolucionarnega gibanja v imperialističnih državah, da bi pomagali buržoaziji pri zatiranju proletarskega revolucionarnega gibanja, ponovno prevzeli zastavo Druge internacionale, da bi prevarali delavskih množic in so prvomajske shode in demonstracije izkoristili za širjenje reformističnega vpliva. Od takrat je pri vprašanju, kako obeležiti »prvi maj«, potekal oster boj med revolucionarnimi marksisti in reformisti na dva načina.
Pod vodstvom Lenina je ruski proletariat prvič povezal praznovanje prvega maja z revolucionarnimi nalogami različnih obdobij in obeležil vsakoletni praznik prvega maja z revolucionarnimi dejanji, s čimer je 1. maj resnično postal praznik mednarodne proletarske revolucije. Ruski proletariat je prvi maj obeležil leta 1891. Na prvi maj leta 1900 so bili delavski zbori in demonstracije v Peterburgu, Moskvi, Harkovu, Tifrisu (danes Tbilisi), Kijevu, Rostovu in mnogih drugih velikih mestih. Po Leninovem navodilu so se v letih 1901 in 1902 močno razvile prvomajske ruske delavske demonstracije, ki so se iz pohodov sprevrgle v krvave spopade med delavci in vojsko.
Julija 1903 je Rusija ustanovila prvo resnično borbeno marksistično revolucionarno stranko mednarodnega proletariata. Na tem kongresu je Lenin pripravil osnutek resolucije o prvem maju. Od takrat je praznovanje prvega maja s strani ruskega proletariata z vodstvom partije prešlo v bolj revolucionarno fazo. Od takrat vsako leto v Rusiji potekajo prvomajska praznovanja, delavsko gibanje pa se je še naprej krepilo, vključevalo je več deset tisoč delavcev, prihajalo je tudi do spopadov med množicami in vojsko.
Zaradi zmage oktobrske revolucije je začel sovjetski delavski razred od leta 1918 na svojem ozemlju prvi maj praznovati mednarodni praznik dela. Tudi proletariat po vsem svetu je stopil na revolucionarno pot boja za uresničitev diktature proletariata in prvomajski festival je začel postajati resnično revolucionaren in borben f.estival v teh državah.
Zhuo Meng Shanghai Auto Co., Ltd. se zavzema za prodajo avtomobilskih delov MG&MAUXS.
Čas objave: maj-01-2024