Zgodovinsko ozadje
V 19. stoletju so kapitalisti s hitrim razvojem kapitalizma na splošno kruto izkoriščali delavce s povečevanjem delovnega časa in intenzivnosti dela, da bi v zasledovanju dobička iztisnili več presežne vrednosti. Delavci so delali več kot 12 ur na dan, delovni pogoji pa so bili zelo slabi.
Uvedba osemurnega delovnega dne
Po 19. stoletju se je, zlasti s čartističnim gibanjem, obseg boja britanskega delavskega razreda širil. Junija 1847 je britanski parlament sprejel zakon o deseturnem delovnem dnevu. Leta 1856 so rudarji zlata v Melbournu v Britanski Avstraliji izkoristili pomanjkanje delovne sile in se borili za osemurni delovnik. Po sedemdesetih letih 19. stoletja so britanski delavci v nekaterih panogah zmagali za deveturni delovnik. Septembra 1866 je Prva internacionala imela svoj prvi kongres v Ženevi, kjer je na Marxov predlog »zakonska omejitev delovnega sistema kot prvi korak k intelektualnemu razvoju, fizični moči in končni emancipaciji delavskega razreda« sprejela resolucijo, »da si prizadevajo za osem ur delovnega dne«. Od takrat se delavci v vseh državah borijo proti kapitalistom za osemurni delovnik.
Leta 1866 je Ženevska konferenca Prve internacionale predlagala slogan osemurnega delovnika. V boju mednarodnega proletariata za osemurni delovnik je ameriški delavski razred prevzel vodstvo. Ob koncu ameriške državljanske vojne v šestdesetih letih 19. stoletja so ameriški delavci jasno predstavili slogan »boja za osemurni delovnik«. Slogan se je hitro razširil in pridobil velik vpliv.
Pod vplivom ameriškega delavskega gibanja je šest zveznih držav leta 1867 sprejelo zakone, ki so predpisovali osemurni delovnik. Junija 1868 je ameriški kongres sprejel prvi zvezni zakon o osemurnem delovniku v ameriški zgodovini, s čimer je osemurni delovnik postal veljaven za vladne uslužbence. Leta 1876 je vrhovno sodišče razveljavilo zvezni zakon o osemurnem delovniku.
1877 je prišlo do prve nacionalne stavke v ameriški zgodovini. Delavski razred je šel na ulice, da bi protestiral proti vladi, da bi izboljšala delovne in življenjske pogoje ter zahtevala krajši delovni čas in uvedbo osemurnega delovnika. Pod močnim pritiskom delavskega gibanja je bil ameriški kongres prisiljen sprejeti zakon o osemurnem delovniku, vendar je zakon sčasoma postal mrtva črka na papirju.
Po osemdesetih letih 19. stoletja je boj za osemurni delovnik postal osrednje vprašanje v ameriškem delavskem gibanju. Leta 1882 so ameriški delavci predlagali, da se prvi ponedeljek v septembru razglasi za dan uličnih demonstracij, in se za to neutrudno borili. Leta 1884 je konvencija AFL odločila, da bo prvi ponedeljek v septembru nacionalni dan počitka za delavce. Čeprav ta odločitev ni bila neposredno povezana z bojem za osemurni delovnik, je dala zagon boju za osemurni delovnik. Kongres je moral sprejeti zakon, ki je prvi ponedeljek v septembru razglasil za praznik dela. Decembra 1884 je AFL za spodbujanje razvoja boja za osemurni delovnik sprejela tudi zgodovinsko resolucijo: »Organizirani sindikati in zveze dela v Združenih državah Amerike in Kanadi so sklenili, da bo od 1. maja 1886 dan zakonitega dela osem ur, in vsem delavskim organizacijam v okrožju priporočajo, da lahko spremenijo svoje prakse, da bodo na omenjeni datum skladne s to resolucijo.«
Nadaljnji vzpon delavskega gibanja
Oktobra 1884 je osem mednarodnih in nacionalnih delavskih skupin v Združenih državah Amerike in Kanadi v Chicagu v Združenih državah Amerike organiziralo shod, da bi se borilo za uresničitev "osemurnega delovnika", in se odločilo za začetek širokega boja ter 1. maja 1886 izvedlo splošno stavko, s katero so kapitaliste prisilile k uvedbi osemurnega delovnika. Ameriški delavski razred po vsej državi je z navdušenjem podprl in se odzval, boju pa so se pridružili tisoči delavcev v mnogih mestih.
Odločitev AFL je naletela na navdušen odziv delavcev po vseh Združenih državah. Ameriški delavski razred je od leta 1886 organiziral demonstracije, stavke in bojkote, da bi delodajalce prisilil k uvedbi osemurnega delovnika do 1. maja. Boj je dosegel vrhunec maja. 1. maja 1886 je 350.000 delavcev v Chicagu in drugih mestih v Združenih državah izvedlo splošno stavko in demonstracije, na katerih so zahtevali uvedbo 8-urnega delovnika in izboljšanje delovnih pogojev. V stavkovnem obvestilu Združenih delavcev se je pisalo: »Vstanite, delavci Amerike! 1. maj 1886, odložite orodje, odložite delo, zaprite tovarne in rudnike za en dan na leto. To je dan upora, ne prostega časa! To ni dan, ko sistem zasužnjevanja svetovnega delavstva predpisuje hvaljeni tiskovni predstavnik. To je dan, ko delavci sprejemajo lastne zakone in imajo moč, da jih uveljavijo! ... To je dan, ko bom začel uživati osem ur dela, osem ur počitka in osem ur lastnega nadzora.«
Delavci so začeli stavkati in ohromili večje panoge v Združenih državah. Vlaki so prenehali voziti, trgovine so bile zaprte in vsa skladišča so bila zapečatena.
Toda ameriške oblasti so stavko zatrle, veliko delavcev je bilo ubitih in aretiranih, vsa država pa je bila pretresena. Z široko podporo progresivnega javnega mnenja v svetu in vztrajnim bojem delavskega razreda po vsem svetu je ameriška vlada mesec dni pozneje končno napovedala uvedbo osemurnega delovnika in ameriško delavsko gibanje je doseglo začetno zmago.
Ustanovitev mednarodnega praznika dela 1. maja
Julija 1889 je Druga internacionala pod vodstvom Engelsa imela kongres v Parizu. V spomin na stavko ameriških delavcev ob 1. maju je bila na njem vzdevek »Delavci sveta, združite se!«. Velika sila, ki spodbuja boj delavcev v vseh državah za osemurni delovnik, je na sestanku sprejela resolucijo, 1. maja 1890 so mednarodni delavci priredili parado in se odločili, da 1. maj razglasijo za mednarodni praznik dela, ki se imenuje »1. maj mednarodni praznik dela«.
1. maja 1890 je delavski razred v Evropi in Združenih državah Amerike prevzel pobudo in se zbral na ulicah, kjer je organiziral velike demonstracije in shode, da bi se boril za svoje legitimne pravice in interese. Od takrat naprej se bodo delavci vseh držav sveta vsakič na ta dan zbrali in paradirali, da bi praznovali.
Prvomajsko delavsko gibanje v Rusiji in Sovjetski zvezi
Po Engelsovi smrti avgusta 1895 so oportunisti znotraj Druge internacionale začeli pridobivati prevlado, delavske stranke, ki so pripadale Drugi internacionali, pa so se postopoma deformirale v meščansko reformistične stranke. Po izbruhu prve svetovne vojne so voditelji teh strank še bolj odkrito izdali cilje proletarskega internacionalizma in socializma ter postali socialni šovinisti v prid imperialistični vojni. Pod geslom "obramba domovine" so brez sramu spodbujali delavce vseh držav k divjemu poboju drug drugega v korist lastne buržoazije. Tako je organizacija Druge internacionale razpadla in prvi maj, simbol mednarodne proletarske solidarnosti, je bil ukinjen. Po koncu vojne so ti izdajalci zaradi vzpona proletarske revolucionarne gibanja v imperialističnih državah, da bi pomagali buržoaziji zatreti proletarsko revolucionarno gibanje, ponovno prevzeli zastavo Druge internacionale, da bi zavedli delavske množice, in izkoristili prvomajske shode in demonstracije za širjenje reformističnega vpliva. Od takrat se je glede vprašanja, kako obeležiti "prvi maj", odvijal oster boj med revolucionarnimi marksisti in reformisti na dva načina.
Pod Leninovim vodstvom je ruski proletariat najprej povezal praznovanje »prvega maja« z revolucionarnimi nalogami različnih obdobij in vsakoletni praznik »prvega maja« obeležil z revolucionarnimi dejanji, s čimer je 1. maj postal resnično praznik mednarodne proletarske revolucije. Ruski proletariat je prvič praznoval prvi maj leta 1891. Na prvi maj leta 1900 so bili delavski shodi in demonstracije v Peterburgu, Moskvi, Harkovu, Tifrisu (danes Tbilisi), Kijevu, Rostovu in mnogih drugih velikih mestih. Po Leninovem navodilu so se leta 1901 in 1902 ruske delavske demonstracije v počastitev prvega maja močno razvile in so se iz pohodov spremenile v krvave spopade med delavci in vojsko.
Julija 1903 je Rusija ustanovila prvo resnično borbeno marksistično revolucionarno stranko mednarodnega proletariata. Na tem kongresu je Lenin pripravil osnutek resolucije o prvem maju. Od takrat je praznovanje prvega maja s strani ruskega proletariata pod vodstvom stranke vstopilo v bolj revolucionarno fazo. Od takrat se v Rusiji vsako leto odvijajo praznovanja prvega maja, delavsko gibanje pa se še naprej krepi, vključuje več deset tisoč delavcev, prihaja pa tudi do spopadov med množicami in vojsko.
Zaradi zmage oktobrske revolucije je sovjetski delavski razred od leta 1918 začel na svojem ozemlju obeleževati mednarodni praznik dela, prvi maj. Tudi proletariat po vsem svetu se je podal na revolucionarno pot boja za uresničitev diktature proletariata in praznik "prvi maj" je začel postajati resnično revolucionaren in bojni dogodek.estival v teh državah.
Zhuo Meng Shanghai Auto Co., Ltd. se zavezuje k prodaji avtomobilskih delov MG&MAUXS, ki jih lahko kupite.
Čas objave: 1. maj 2024